Zdaj govori režiserka predstave

»To je komedija, v kateri ni ene čiste linije, ni enega ljubezenskega para, ampak je ena velika zmešnjava. Je kar precej parov, ki se približujejo in oddaljujejo med seboj. Veliko hrupa za nič je v resnici ta naš napor, da se prepoznamo, zbližamo, da uredimo naša čustva.«

»Imela je to posebnost, da je zelo natančno analizirala samo sebe.«

»Obe igralki igrata Mary Temple Grandin in nista imeli lahkega dela, ker ne gre za tipičen dialog, ampak pravzaprav za notranji dialog. Kot da bi se Mary ves čas pogovarjala sama s seboj.«

»Ne razčistijo svojih frustracij in postanejo takšni starši, kot so v drami Polly Stenham, ter ravnajo kot ravnajo, ne nalašč, ampak iz nedoraslosti in izgubljenosti.«

»Študij je opisala kot 'hkrati lep in težek'.«

»Lahko bi rekli, da govorimo o etnooperi, ker je režiser vključil velko belokranjskih glasbenih motivov in plesov, zato smo se odločili, da bo naša uprizoritev tradicionalna.«

»In mi smo temu samo sledili, ker je najbolj prepričljiva zgodba ravno v tem, da so različni časi in da se ženske med seboj ne poznajo, na neki način pa so med seboj povezane.«

»Pretresale so nas strahovite turbulence, znašli smo se v črni luknji, bili na robu prepada, a nismo obupali.«